Exodus 16

16. Poglavje

1In odrinili so iz Elima, in prišla je vsa občina sinov Izraelovih v puščavo Sinsko, ki je med Elimom in med Sinajem, petnajsti dan drugega meseca po svojem odhodu iz Egipta. 2In mrmrala je vsa občina sinov Izraelovih zoper Mojzesa in Arona v puščavi, 3in rekli so jima sinovi Izraelovi: O, da bi bili umrli po roki Gospodovi v deželi Egiptovski, ko smo sedeli pri loncih mesa in jedli kruh dosita! kajti izpeljala sta nas v to puščavo, da vso tole množico pomorita z lakoto! 4Tedaj reče Gospod Mojzesu: Glej, dežil vam bom kruh z neba; ljudstvo pa naj hodi in pobira vsak dan, kolikor tisti dan potrebuje, da ga izkusim, ali bo po mojem zakonu živelo ali ne. 5In šesti dan naj pripravijo, kar so nabrali, in bode dvakrat toliko, po kolikor so nabrali vsak dan. 6In Mojzes in Aron sporočita vsem sinovom Izraelovim: Zvečer spoznate, da vas je Gospod peljal iz dežele Egiptovske, 7in zjutraj boste videli slavo Gospodovo, ker je on slišal mrmranje vaše zoper Gospoda, kajti kaj sva midva, da mrmrate zoper naju? 8In reče Mojzes: Po tem to spoznate, ko vam Gospod dá zvečer jesti mesa in zjutraj kruha dosita; ker je Gospod slišal mrmranje vaše, s katerim ste godrnjali zoper njega. Kaj sva pač midva? Ne zoper naju je mrmranje vaše, ampak zoper Gospoda. 9In veli Mojzes Aronu: Govori vsej občini sinov Izraelovih: Približajte se Gospodu, kajti slišal je mrmranje vaše. 10In zgodilo se je, ko je Aron govoril vsej občini sinov Izraelovih, da se obrnejo proti puščavi, in glej, slava Gospodova se je prikazala v oblaku. 11In Gospod je govoril Mojzesu, rekoč: 12Slišal sem mrmranje Izraelovih otrok; povej jim tole: Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se nasitili kruha, in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog. 13In zgodi se zvečer, da so priletele prepelice in pokrile tabor; in zjutraj je ležala rosa okrog tabora. 14Ko se je pa rosa vzdignila, glej, po površju puščave je nekaj drobnega, luskinastega, drobnega kakor slana na tleh. 15In sinovi Izraelovi, videč to, so rekli drug drugemu: Kaj je to? niso namreč vedeli, kaj je. In Mojzes jim reče: To je tisti kruh, ki vam ga je dal Gospod za jed. 16To je beseda, ki jo je zapovedal Gospod: Vsak naj nabere tega, kolikor more pojesti; gomer za vsako glavo, po številu vaših duš; vsak naj vzame tega za tiste, ki so v njegovem šatoru. 17In storili so tako sinovi Izraelovi, in nabrali so, eden več, drugi manj. 18In so merili z gomerom: in kdor je mnogo nabral, mu ni ničesar preostalo, in kdor je malo nabral, mu ni ničesar manjkalo; vsakdo je nabral, prav kolikor je mogel snesti. 19In Mojzes jim veli: Nihče naj ne pusti kaj tega do jutra! 20Toda niso Mojzesa poslušali, in nekateri so pustili ostanek do jutra; in zaredili so se v tem črvi, in usmradilo se je. In razsrdil se je Mojzes nad njimi. 21In nabirali so jutro za jutrom, vsakdo, kolikor je mogel pojesti; kadar pa je solnce pripekalo, se je raztajalo. 22In zgodi se šesti dan, da nabero kruha dvakrat toliko, dva gomera za enega. In pridejo vsi prvaki občine povedat to Mojzesu. 23In on jim reče: To je, kar je govoril Gospod: Jutri bo praznik, svet počitek Gospodu; kar hočete peči, pecite, in kar hočete kuhati, kuhajte, in karkoli preostane, denite na stran, da se prihrani do jutra. 24Deli so torej to na stran do jutra, kakor je ukazal Mojzes, a ni se usmradilo, tudi ni bilo črvov v tem. 25In Mojzes reče: Jejte to danes, kajti danes je praznik Gospodu, danes ne najdete nič tega na polju. 26Šest dni boste nabirali, a sedmi dan je počitek, tedaj ne bo tega. 27Zgodi se pa sedmi dan, da so šli nekateri izmed ljudstva nabirat, a niso ničesar našli. 28In Gospod reče Mojzesu: Doklej se pa boste upirali, da spoštujete ukaze moje in povelja moja? 29Glejte, ker vam je Gospod dal praznik, zato vam daje šesti dan kruha za dva dni. Vsakdo naj ostane na svojem, nihče ne odhajaj s svojega kraja sedmi dan! 30Počivalo je torej ljudstvo sedmi dan. 31In imenovala je hiša Izraelova ta kruh mano; bil je pa kakor belo koriandrovo seme in njegov okus kakor medeni kolači. 32In Mojzes je rekel: To je, kar je ukazal Gospod: Poln gomer tega naj se shrani za prihodnje rodove vaše, zato da vidijo kruh, s katerim sem vas hranil v puščavi, ko sem vas peljal iz dežele Egiptovske. 33Veli torej Mojzes Aronu: Vzemi posodo in deni vanjo poln gomer mane, in položi jo pred Gospodom, da se hrani za prihodnje rodove vaše. 34Kakor je bil ukazal Gospod Mojzesu, tako jo je Aron položil pred pričevanjem, da bodi shranjena. 35In jedli so sinovi Izraelovi mano štirideset let, dokler niso prišli v naseljeno deželo; jedli so mano, dokler niso prišli do meje dežele Kanaanske. 36Gomer pa je deseti del efe.